Zadnje čase pogostokrat slišim očitke, zakaj ne cenim
svojega ročnega dela. Cenim v smislu, da svoje izdelke ponujam po prenizki
ceni. Veliko sem razmišljala o tem, že hotela povišati cene, a nisem se mogla otresti občutka krivde.
Smešno kajne, počutila sem se krivo. Življenje je danes v osnovi zelo zavoženo,
vedno večje so razlike med revnimi in bogatimi. Ne razlike, prepad je. Toliko
ljudi v stiski, išče pomoč, ne ve, kako bodo z vsemi stroški in obveznostmi
prišli čez mesec. Življenje nikogar ni rožnato, žal…. Tudi sama sem v zadnjem
četrtletju prejšnjega leta imela več padcev kot vzponov. Toliko pričakovanj, ko
čakaš na tisto jubilejno 30ko in se je veseliš. Vsi ti pravijo, da sedaj pa le
še uživanje, ker trideseta so najboljša leta. In ko jo dočakaš se nekaj zaroti
proti tebi in gre vse narobe. Od trenutka veselja in sreče, ko se zaveš, da v
tebi raste novo življenje, ki se ga nadvse veseliš in prekipevaš od sreče. In
nato prvi udarec – avto se pokvari (pa ne pokvari kot pokvari, ampak skoraj
zgori) in ne manjka veliko, da bi lahko
pri tem izgubil nekoga, ki ga ljubiš. Šok. Tri dni kasneje ti povedo, da plodek
ne raste tako kot bi moral in nosečnost
ne bo uspešna… Šok… tolažbe; nasmej se, doma te čakata dva krasna otročka in
mož; potolaži se, takšno je življenje; bolje
da se sedaj zgodi kot kasneje….nič ne pomaga…tudi solze, ki vsako noč, ko si
sam, močijo lice, ne spremenijo ničesar. A zbereš pogum, vstaneš, greš naprej
in si močan, dokler ne dobiš nov udarec …
novica, da se je pri avtu pokvarilo tole (cifra-da na glavo padeš), a to
še ni dovolj…ko je popravljeno se izkaže, da je potrebno še tole popravit
(cifra za migreno), pa spet, ko je popravljeno je jasno, da še vedno ne dela in
je potrebno še to zamenjat (o cifrah spet raje ne govorim), … Tisti, ki živijo
v mestu se verjetno ne zavedajo, kako je ostat brez avtomobila . …. Do prve
trgovine nimaš 500 metrov ampak 11 kilometrov….ne 11 kilometrov ravnine, ampak skoraj
850 metrov nadmorske višine…Kaj bo, če bo šlo kaj narobe, kdo me bo peljal k
zdravniku…sama sem nato hodila štopati, da sem lahko šla na preglede (polne žalosti) a kako mala
otroka spravit kam…. In seveda ni še konec….ko zapraviš za popravilo avta vse in še
več, kot imaš (pa te zraven glava boli in si želiš, da bi že prvi dan avto čez
bržino spustil, ker te popravilo stane skoraj več, kot en super ohranjen
rabljen avto, ki bi zadostoval potrebam), in stroški še vedno rastejo …. Si obupan….si
na tleh…nič več ne kažeš dobre volje, v skrbeh si, kako boš nahranil otroka in
jim kupil, kar potrebujeta. Končno vidiš lučko na koncu tunela, veseliš se
praznikov, ker veš, da lahko v tem času s svojimi izdelki (kjer se zaradi postavljene
cene itak ne ceniš) zaslužiš vsaj nekaj, da pokriješ vsaj nekaj dolgov, ki so
se nabrali v zadnjih mesecih in lahko otrokoma nudiš vsaj malo božičnega čara s
skromnim darilcem. Vsaj malo, da vidiš tisto iskrico v očeh z novo, pa še tako
malo igračko. Vsi starši vemo, da so te iskrice veselja v njihovih očeh
neprecenljive in jih ne zamenjamo za nič….Zato delaš, delaš, delaš, delaš cele
dni, premalo počivaš, si živčen in upaš, da ti bo uspelo čim več narediti, da
kaj zaslužiš. In ti uspe. Si vesel, končno kaže, da te lučka čaka na koncu
tunela…in potem ponoven šok…Od veselja, ko vidiš pozitiven test, do krvavitve,
ki naznanja, da je te sreče ponovno konec…. In spet padeš v isti tok žalosti in
hkrati potlačevanja le te, da ostaneš močan za svoja otročka, da se ne
prepustiš žalosti in ne toneš vedno globlje in globlje…. In najhuje – zanikaš si,
da te ne boli in vestno potrjuješ, da je bolje, da je bilo to žal namenjeno….da
čaka nekje druga dušica, ki bo namenjena naši družinici…In boli, boli in se v
srcu dela nova luknja – luknja, ki nam jo zada življenje, za katero smo mu
hvaležni… In ko si že psihično na dnu, ko ne veš več kako naprej, si brezvoljen
in žalosten….In stopi na tvojo pot gospa, ki jo prvič vidiš in ti, ko izve kdo
si, izreče pohvalo, da ti si torej tista, ki izdeluješ tako krasne stvari. In
ti v trenutku posije sonce. Sonce, ki ti da razlog, da še naprej delaš to, kar
te veseli. In ko vidiš koliko ljudi, se je razveselilo ob prejemu tvojega
izdelka….In pohvale tistih, ki so tvoje izdelke kupili…In potem spet trditev,
da se premalo ceniš. Pa se res? Ne, ne cenim se premalo! Ob primeru višjih cen,
bi si moje izdelke lahko privoščilo manj ljudi. To pomeni polovico manj
nasmehov, ki si jih dosegel, ko je ta oseba lahko poklonila svojim bližnjim
nekaj unikatnega in ne tiste masovno tiskane stvari iz trgovine. Kljub temu, da
je na tesnem z denarjem, je lahko letos svojim dragim dal več. Nekaj bolj
osebnega, predvsem pa narejeno s srcem (pa čeprav tega ni sam naredil). To je
tudi polovico manj nasmehov prejemnikov teh izdelkov, ki ni tiste kupljene
voščilnice vrgla na omaro in pozabila na njo, ampak jo je dala na posebno mesto
in se zahvalila pošiljatelju za nekaj drugačnega, osebnega. In ne samo to,
zahvalila se je tudi meni, ker sem voščilnico, kljub vsemu kar se mi je dogajalo,
izdelala z vso svojo srčnostjo, željo po tem, da bo nekomu nekaj pomenila. Se
torej res cenim premalo, ker si želim, da lahko moje delo, ki me dviguje, ko
sem žalostna in vesli ko prekipevam od energije, ki me sprošča in navdihuje,
nudi ljubezen, kreativnost, srečo, me pomiri in lepša moje dni in privabi
nasmeh na obrazu vsem, ne le tistim, z dobrim finančnim položajem, ki si lahko
dražje stvari privošči. Se res premalo cenim, zato ker ne jemljem svojega
ustvarjalnega znanja le zato, da spet odvzamemo vse duhovne vrednote in
pretvorimo le v nek materializem. Zato, ker tako uživam v tem, da lahko
izkoristim svoje danosti, da razveselim še nekoga drugega, tistega, ki moj
izdelek prejme. A res razvrednotim s tem pomen »ročnega dela«, besedne zveze s
tako pozitivnim prizvokom, a mu hkrati doda tako negativno konotacijo, ker si
tega ne morejo vsi privoščiti. No mogoče se za nekatere še vedno ne cenim
dovolj, a sama sem ponosna nase. Rada osrečujem druge ljudi, ker vem, da se
dobro z dobrim vrača. Res da s tem ne bom obogatela z debelejšo denarnico, bo
pa zagotovo debelejše moje srce. In bo zaradi tega tudi zmagalo, kljub vsemu
slabemu, kar se je v zadnjem času zgodilo. Ker za vsakim dežje posij posije
sonce in takrat se pojavi nekaj najlepšega – MAVRICA; mavrica, ki prikazuje vse
nas tako zelo različne a hkrati tako podobne v vseh svojih težavah in
bolečinah, v sreči, ljubezni in hrepenenju.
Seveda ne pravim, da zato ker imam jaz nižje cene, ni prav
do tistih, ki imajo višje (in se potemtakem bolj cenijo). Vsak ustvarjalec mora
svoje cene določiti glede na namen, zaradi katerega ustvarja. Moj namen je pač
ta, da še vedno naivno verjamem v pravljice in srečne konce in si želim
enakosti za vse, za tiste, ki imajo več in tiste, ki nimajo nič. Ker še vedno
naivno verjamem, da bom s tem, s tem, ko vsaj enega osrečim dosegla to, da bo
tudi on se potrudil osrečiti še nekoga…in upati, da bodo začele pozitivne
vrednote nazaj prevladovati in bomo že enkrat izkoreninili vso sebičnost in
predsodke do drugačnih in ponovno živeli v harmoniji, kjer sosed sosedu pomaga.
Pa kaj če si s prodajo svojih izdelkov lahko privoščim le neko malenkost za
otročka in nov pripomoček zame, svoj cilj sem dosegla, in ta je da naredim
nekoga srečnega.
Vsa čustva sem zato tudi danes izlila v svoje delo in nastale je tale voščilnica. Verjetno je sedaj bolj jasno, zakaj je Tinina voščilnica Sreča tista, ki jo imam najraje. Ker ima tako enostavn a hkrati močno sporočilo, po sreči vsi hrepenimo, zato je lepo prosim tudi naprej delimo. Voščilnico prijavljam v Prva letošnja galerija Najlepšega para. Hvala Tina, ker nas razveseljuješ s svojimi izdelki, da lahko tudi ustvarjalke naprej delimo srečo.