Strani

petek, 08. januar 2016

ZAKAJ SE NE CENIŠ?!




Zadnje čase pogostokrat slišim očitke, zakaj ne cenim svojega ročnega dela. Cenim v smislu, da svoje izdelke ponujam po prenizki ceni. Veliko sem razmišljala o tem, že hotela povišati cene,  a nisem se mogla otresti občutka krivde. Smešno kajne, počutila sem se krivo. Življenje je danes v osnovi zelo zavoženo, vedno večje so razlike med revnimi in bogatimi. Ne razlike, prepad je. Toliko ljudi v stiski, išče pomoč, ne ve, kako bodo z vsemi stroški in obveznostmi prišli čez mesec. Življenje nikogar ni rožnato, žal…. Tudi sama sem v zadnjem četrtletju prejšnjega leta imela več padcev kot vzponov. Toliko pričakovanj, ko čakaš na tisto jubilejno 30ko in se je veseliš. Vsi ti pravijo, da sedaj pa le še uživanje, ker trideseta so najboljša leta. In ko jo dočakaš se nekaj zaroti proti tebi in gre vse narobe. Od trenutka veselja in sreče, ko se zaveš, da v tebi raste novo življenje, ki se ga nadvse veseliš in prekipevaš od sreče. In nato prvi udarec – avto se pokvari (pa ne pokvari kot pokvari, ampak skoraj zgori)  in ne manjka veliko, da bi lahko pri tem izgubil nekoga, ki ga ljubiš. Šok. Tri dni kasneje ti povedo, da plodek ne raste tako kot bi moral in  nosečnost ne bo uspešna… Šok… tolažbe; nasmej se, doma te čakata dva krasna otročka in mož; potolaži se,  takšno je življenje; bolje da se sedaj zgodi kot kasneje….nič ne pomaga…tudi solze, ki vsako noč, ko si sam, močijo lice, ne spremenijo ničesar. A zbereš pogum, vstaneš, greš naprej in si močan, dokler ne dobiš nov udarec …  novica, da se je pri avtu pokvarilo tole (cifra-da na glavo padeš), a to še ni dovolj…ko je popravljeno se izkaže, da je potrebno še tole popravit (cifra za migreno), pa spet, ko je popravljeno je jasno, da še vedno ne dela in je potrebno še to zamenjat (o cifrah spet raje ne govorim), … Tisti, ki živijo v mestu se verjetno ne zavedajo, kako je ostat brez avtomobila . …. Do prve trgovine nimaš 500 metrov ampak 11 kilometrov….ne 11 kilometrov ravnine, ampak skoraj 850 metrov nadmorske višine…Kaj bo, če bo šlo kaj narobe, kdo me bo peljal k zdravniku…sama sem nato hodila štopati, da sem lahko šla na preglede (polne žalosti) a kako mala otroka spravit kam…. In seveda ni še konec….ko zapraviš za popravilo avta vse in še več, kot imaš (pa te zraven glava boli in si želiš, da bi že prvi dan avto čez bržino spustil, ker te popravilo stane skoraj več, kot en super ohranjen rabljen avto, ki bi zadostoval potrebam), in stroški še vedno rastejo …. Si obupan….si na tleh…nič več ne kažeš dobre volje, v skrbeh si, kako boš nahranil otroka in jim kupil, kar potrebujeta. Končno vidiš lučko na koncu tunela, veseliš se praznikov, ker veš, da lahko v tem času s svojimi izdelki (kjer se zaradi postavljene cene itak ne ceniš) zaslužiš vsaj nekaj, da pokriješ vsaj nekaj dolgov, ki so se nabrali v zadnjih mesecih in lahko otrokoma nudiš vsaj malo božičnega čara s skromnim darilcem. Vsaj malo, da vidiš tisto iskrico v očeh z novo, pa še tako malo igračko. Vsi starši vemo, da so te iskrice veselja v njihovih očeh neprecenljive in jih ne zamenjamo za nič….Zato delaš, delaš, delaš, delaš cele dni, premalo počivaš, si živčen in upaš, da ti bo uspelo čim več narediti, da kaj zaslužiš. In ti uspe. Si vesel, končno kaže, da te lučka čaka na koncu tunela…in potem ponoven šok…Od veselja, ko vidiš pozitiven test, do krvavitve, ki naznanja, da je te sreče ponovno konec…. In spet padeš v isti tok žalosti in hkrati potlačevanja le te, da ostaneš močan za svoja otročka, da se ne prepustiš žalosti in ne toneš vedno globlje in globlje…. In najhuje – zanikaš si, da te ne boli in vestno potrjuješ, da je bolje, da je bilo to žal namenjeno….da čaka nekje druga dušica, ki bo namenjena naši družinici…In boli, boli in se v srcu dela nova luknja – luknja, ki nam jo zada življenje, za katero smo mu hvaležni… In ko si že psihično na dnu, ko ne veš več kako naprej, si brezvoljen in žalosten….In stopi na tvojo pot gospa, ki jo prvič vidiš in ti, ko izve kdo si, izreče pohvalo, da ti si torej tista, ki izdeluješ tako krasne stvari. In ti v trenutku posije sonce. Sonce, ki ti da razlog, da še naprej delaš to, kar te veseli. In ko vidiš koliko ljudi, se je razveselilo ob prejemu tvojega izdelka….In pohvale tistih, ki so tvoje izdelke kupili…In potem spet trditev, da se premalo ceniš. Pa se res? Ne, ne cenim se premalo! Ob primeru višjih cen, bi si moje izdelke lahko privoščilo manj ljudi. To pomeni polovico manj nasmehov, ki si jih dosegel, ko je ta oseba lahko poklonila svojim bližnjim nekaj unikatnega in ne tiste masovno tiskane stvari iz trgovine. Kljub temu, da je na tesnem z denarjem, je lahko letos svojim dragim dal več. Nekaj bolj osebnega, predvsem pa narejeno s srcem (pa čeprav tega ni sam naredil). To je tudi polovico manj nasmehov prejemnikov teh izdelkov, ki ni tiste kupljene voščilnice vrgla na omaro in pozabila na njo, ampak jo je dala na posebno mesto in se zahvalila pošiljatelju za nekaj drugačnega, osebnega. In ne samo to, zahvalila se je tudi meni, ker sem voščilnico, kljub vsemu kar se mi je dogajalo, izdelala z vso svojo srčnostjo, željo po tem, da bo nekomu nekaj pomenila. Se torej res cenim premalo, ker si želim, da lahko moje delo, ki me dviguje, ko sem žalostna in vesli ko prekipevam od energije, ki me sprošča in navdihuje, nudi ljubezen, kreativnost, srečo, me pomiri in lepša moje dni in privabi nasmeh na obrazu vsem, ne le tistim, z dobrim finančnim položajem, ki si lahko dražje stvari privošči. Se res premalo cenim, zato ker ne jemljem svojega ustvarjalnega znanja le zato, da spet odvzamemo vse duhovne vrednote in pretvorimo le v nek materializem. Zato, ker tako uživam v tem, da lahko izkoristim svoje danosti, da razveselim še nekoga drugega, tistega, ki moj izdelek prejme. A res razvrednotim s tem pomen »ročnega dela«, besedne zveze s tako pozitivnim prizvokom, a mu hkrati doda tako negativno konotacijo, ker si tega ne morejo vsi privoščiti. No mogoče se za nekatere še vedno ne cenim dovolj, a sama sem ponosna nase. Rada osrečujem druge ljudi, ker vem, da se dobro z dobrim vrača. Res da s tem ne bom obogatela z debelejšo denarnico, bo pa zagotovo debelejše moje srce. In bo zaradi tega tudi zmagalo, kljub vsemu slabemu, kar se je v zadnjem času zgodilo. Ker za vsakim dežje posij posije sonce in takrat se pojavi nekaj najlepšega – MAVRICA; mavrica, ki prikazuje vse nas tako zelo različne a hkrati tako podobne v vseh svojih težavah in bolečinah, v sreči, ljubezni in hrepenenju.
Seveda ne pravim, da zato ker imam jaz nižje cene, ni prav do tistih, ki imajo višje (in se potemtakem bolj cenijo). Vsak ustvarjalec mora svoje cene določiti glede na namen, zaradi katerega ustvarja. Moj namen je pač ta, da še vedno naivno verjamem v pravljice in srečne konce in si želim enakosti za vse, za tiste, ki imajo več in tiste, ki nimajo nič. Ker še vedno naivno verjamem, da bom s tem, s tem, ko vsaj enega osrečim dosegla to, da bo tudi on se potrudil osrečiti še nekoga…in upati, da bodo začele pozitivne vrednote nazaj prevladovati in bomo že enkrat izkoreninili vso sebičnost in predsodke do drugačnih in ponovno živeli v harmoniji, kjer sosed sosedu pomaga. Pa kaj če si s prodajo svojih izdelkov lahko privoščim le neko malenkost za otročka in nov pripomoček zame, svoj cilj sem dosegla, in ta je da naredim nekoga srečnega.
Vsa čustva sem zato tudi danes izlila v svoje delo in nastale je tale voščilnica. Verjetno je sedaj bolj jasno, zakaj je Tinina voščilnica Sreča tista, ki jo imam najraje. Ker ima tako enostavn a hkrati močno sporočilo, po sreči vsi hrepenimo, zato je lepo prosim tudi naprej delimo. Voščilnico prijavljam v Prva letošnja galerija Najlepšega para. Hvala Tina, ker nas razveseljuješ s svojimi izdelki, da lahko tudi ustvarjalke naprej delimo srečo.
 

sreda, 06. januar 2016

ena PUNČKASTA

Danes pa je nastala ena punčkasta (lahko tudi damska) voščilnica za rojstni dan.Seveda brez roza barve ne gre, sem jo pa kombinirala še s pastelno zeleno, ki da voščilnici malo bolj resen videz. Pri samem barvanju štamiljke sem se igrala s kombinacijo različnih pripomočkov, in sicer sem kombinirala barvanje z distress inki (ki sem jih redčila z vodo), s Sectrum noir markerji, ozadje sem pa pobarvala z Gelatosi, ki s v metalnih odtenkih in tako dajo malo svetleč videz. Tudi rožica je obarvana z Gelatosi. Dodala sem še enega izmed Spellbinders-ovih tagov in "voila" voščilnica že čaka na novega lastnika.

ponedeljek, 04. januar 2016

SREČA

Mislim da je ni ustvarjalke, ki ne bi imela v svoji zbirki vsaj kakšne šablone Tine Baša in njenega Najlepšega para (http://www.najlepsi-par.si/). Tudi sama sem, če lahko tako rečem, malček obsedena z njimi, ker so res krasne. In prav danes, na tale super in lep zasnežen dan, ko vidim v svojih otročkih iskrico veselja in sreče, ni boljšega, kot dan zaključit še s kakšno voščilnico. In ker sem srečna, je seveda bila inspiracija danes usmerjena ravno v Tinino šablonico Sreča. 
Prva voščilnica je nekoliko v vintage stilu, v belo-vijola-zlati kombinaciji. Za osrednji motiv sem uporabila decoupage liste Downton abbey.
Druga pa je v belo-modri kombinaciji in tudi tule sem uporbilaa eno izmed najpriljubnejših šablonic, orhidejo Mariane design.
Voščilnici prijavljam v Prva letošnja galerija


nedelja, 03. januar 2016

SREČNO 2016

Najprej vsem skupaj eno lepo leto, ki se je pravkar začelo. Naj se vam uresniči vse, po čemer hrepenite. Predvsem pa vam želim veliko kreativnosti, domišljije in prostega časa, zase vem, da je slednji tisti najbolj vprašljiv :D Obljubim, da bom v letošnjem letu bolj pridna s pisanjem bloga :D

Leto se je zame super začelo, saj sem končno dobila svojo lastno sobico, v kateri se bom lahko sedaj prepuščala domišljiji in v miru ustvarjala. Sobica mi bo tudi kot zatočišče, da se bom tudi malo sprostila in prepustila tišini, ki je pri dveh malčkih res redka :D

Prav tako je pa čas izdelave božičnih voščilnic za mano (vsaj za nekaj časa), ker sem zadnja dva meseca res le te izdelovala in so me popolnoma izčrpale. Končno bo paleta voščilnic spet bolj raznolika, in kaj je najlepše kot začeti novo ustvarjalno leto z najljubšim motivom - metuljčki. 

Danes sta tako nastali dve metuljčkasti voščilnici, pri katerih sem uporabila šablonico metuljčeka od Memory box Pippi butterflie (http://www.rayher.si/izdelek/AA%2098508/sablona-memory-box-pippi-butterfly). Prvi sem seveda dodala še napis Vse najboljše od Najlepšega para (http://www.rayher.si/izdelek/TZB44/rezalne-sablone-vse-najboljse-2), druga je pa polepšana še z Marian design 3D rožicami, ki so res uporabne različne ustvarjalne projekte. Rožice sem naredila iz murvinega papirja, ki je bele barve, nato pa s čopičom le zasenčila konice listkov z Gelatosi, ki postajajo moji najljubši pripomočki, ker so res vsestranski. S tem sem rožici dodala malo globine in izgled naravnosti.