Strani

petek, 8. januar 2016

ZAKAJ SE NE CENIŠ?!




Zadnje čase pogostokrat slišim očitke, zakaj ne cenim svojega ročnega dela. Cenim v smislu, da svoje izdelke ponujam po prenizki ceni. Veliko sem razmišljala o tem, že hotela povišati cene,  a nisem se mogla otresti občutka krivde. Smešno kajne, počutila sem se krivo. Življenje je danes v osnovi zelo zavoženo, vedno večje so razlike med revnimi in bogatimi. Ne razlike, prepad je. Toliko ljudi v stiski, išče pomoč, ne ve, kako bodo z vsemi stroški in obveznostmi prišli čez mesec. Življenje nikogar ni rožnato, žal…. Tudi sama sem v zadnjem četrtletju prejšnjega leta imela več padcev kot vzponov. Toliko pričakovanj, ko čakaš na tisto jubilejno 30ko in se je veseliš. Vsi ti pravijo, da sedaj pa le še uživanje, ker trideseta so najboljša leta. In ko jo dočakaš se nekaj zaroti proti tebi in gre vse narobe. Od trenutka veselja in sreče, ko se zaveš, da v tebi raste novo življenje, ki se ga nadvse veseliš in prekipevaš od sreče. In nato prvi udarec – avto se pokvari (pa ne pokvari kot pokvari, ampak skoraj zgori)  in ne manjka veliko, da bi lahko pri tem izgubil nekoga, ki ga ljubiš. Šok. Tri dni kasneje ti povedo, da plodek ne raste tako kot bi moral in  nosečnost ne bo uspešna… Šok… tolažbe; nasmej se, doma te čakata dva krasna otročka in mož; potolaži se,  takšno je življenje; bolje da se sedaj zgodi kot kasneje….nič ne pomaga…tudi solze, ki vsako noč, ko si sam, močijo lice, ne spremenijo ničesar. A zbereš pogum, vstaneš, greš naprej in si močan, dokler ne dobiš nov udarec …  novica, da se je pri avtu pokvarilo tole (cifra-da na glavo padeš), a to še ni dovolj…ko je popravljeno se izkaže, da je potrebno še tole popravit (cifra za migreno), pa spet, ko je popravljeno je jasno, da še vedno ne dela in je potrebno še to zamenjat (o cifrah spet raje ne govorim), … Tisti, ki živijo v mestu se verjetno ne zavedajo, kako je ostat brez avtomobila . …. Do prve trgovine nimaš 500 metrov ampak 11 kilometrov….ne 11 kilometrov ravnine, ampak skoraj 850 metrov nadmorske višine…Kaj bo, če bo šlo kaj narobe, kdo me bo peljal k zdravniku…sama sem nato hodila štopati, da sem lahko šla na preglede (polne žalosti) a kako mala otroka spravit kam…. In seveda ni še konec….ko zapraviš za popravilo avta vse in še več, kot imaš (pa te zraven glava boli in si želiš, da bi že prvi dan avto čez bržino spustil, ker te popravilo stane skoraj več, kot en super ohranjen rabljen avto, ki bi zadostoval potrebam), in stroški še vedno rastejo …. Si obupan….si na tleh…nič več ne kažeš dobre volje, v skrbeh si, kako boš nahranil otroka in jim kupil, kar potrebujeta. Končno vidiš lučko na koncu tunela, veseliš se praznikov, ker veš, da lahko v tem času s svojimi izdelki (kjer se zaradi postavljene cene itak ne ceniš) zaslužiš vsaj nekaj, da pokriješ vsaj nekaj dolgov, ki so se nabrali v zadnjih mesecih in lahko otrokoma nudiš vsaj malo božičnega čara s skromnim darilcem. Vsaj malo, da vidiš tisto iskrico v očeh z novo, pa še tako malo igračko. Vsi starši vemo, da so te iskrice veselja v njihovih očeh neprecenljive in jih ne zamenjamo za nič….Zato delaš, delaš, delaš, delaš cele dni, premalo počivaš, si živčen in upaš, da ti bo uspelo čim več narediti, da kaj zaslužiš. In ti uspe. Si vesel, končno kaže, da te lučka čaka na koncu tunela…in potem ponoven šok…Od veselja, ko vidiš pozitiven test, do krvavitve, ki naznanja, da je te sreče ponovno konec…. In spet padeš v isti tok žalosti in hkrati potlačevanja le te, da ostaneš močan za svoja otročka, da se ne prepustiš žalosti in ne toneš vedno globlje in globlje…. In najhuje – zanikaš si, da te ne boli in vestno potrjuješ, da je bolje, da je bilo to žal namenjeno….da čaka nekje druga dušica, ki bo namenjena naši družinici…In boli, boli in se v srcu dela nova luknja – luknja, ki nam jo zada življenje, za katero smo mu hvaležni… In ko si že psihično na dnu, ko ne veš več kako naprej, si brezvoljen in žalosten….In stopi na tvojo pot gospa, ki jo prvič vidiš in ti, ko izve kdo si, izreče pohvalo, da ti si torej tista, ki izdeluješ tako krasne stvari. In ti v trenutku posije sonce. Sonce, ki ti da razlog, da še naprej delaš to, kar te veseli. In ko vidiš koliko ljudi, se je razveselilo ob prejemu tvojega izdelka….In pohvale tistih, ki so tvoje izdelke kupili…In potem spet trditev, da se premalo ceniš. Pa se res? Ne, ne cenim se premalo! Ob primeru višjih cen, bi si moje izdelke lahko privoščilo manj ljudi. To pomeni polovico manj nasmehov, ki si jih dosegel, ko je ta oseba lahko poklonila svojim bližnjim nekaj unikatnega in ne tiste masovno tiskane stvari iz trgovine. Kljub temu, da je na tesnem z denarjem, je lahko letos svojim dragim dal več. Nekaj bolj osebnega, predvsem pa narejeno s srcem (pa čeprav tega ni sam naredil). To je tudi polovico manj nasmehov prejemnikov teh izdelkov, ki ni tiste kupljene voščilnice vrgla na omaro in pozabila na njo, ampak jo je dala na posebno mesto in se zahvalila pošiljatelju za nekaj drugačnega, osebnega. In ne samo to, zahvalila se je tudi meni, ker sem voščilnico, kljub vsemu kar se mi je dogajalo, izdelala z vso svojo srčnostjo, željo po tem, da bo nekomu nekaj pomenila. Se torej res cenim premalo, ker si želim, da lahko moje delo, ki me dviguje, ko sem žalostna in vesli ko prekipevam od energije, ki me sprošča in navdihuje, nudi ljubezen, kreativnost, srečo, me pomiri in lepša moje dni in privabi nasmeh na obrazu vsem, ne le tistim, z dobrim finančnim položajem, ki si lahko dražje stvari privošči. Se res premalo cenim, zato ker ne jemljem svojega ustvarjalnega znanja le zato, da spet odvzamemo vse duhovne vrednote in pretvorimo le v nek materializem. Zato, ker tako uživam v tem, da lahko izkoristim svoje danosti, da razveselim še nekoga drugega, tistega, ki moj izdelek prejme. A res razvrednotim s tem pomen »ročnega dela«, besedne zveze s tako pozitivnim prizvokom, a mu hkrati doda tako negativno konotacijo, ker si tega ne morejo vsi privoščiti. No mogoče se za nekatere še vedno ne cenim dovolj, a sama sem ponosna nase. Rada osrečujem druge ljudi, ker vem, da se dobro z dobrim vrača. Res da s tem ne bom obogatela z debelejšo denarnico, bo pa zagotovo debelejše moje srce. In bo zaradi tega tudi zmagalo, kljub vsemu slabemu, kar se je v zadnjem času zgodilo. Ker za vsakim dežje posij posije sonce in takrat se pojavi nekaj najlepšega – MAVRICA; mavrica, ki prikazuje vse nas tako zelo različne a hkrati tako podobne v vseh svojih težavah in bolečinah, v sreči, ljubezni in hrepenenju.
Seveda ne pravim, da zato ker imam jaz nižje cene, ni prav do tistih, ki imajo višje (in se potemtakem bolj cenijo). Vsak ustvarjalec mora svoje cene določiti glede na namen, zaradi katerega ustvarja. Moj namen je pač ta, da še vedno naivno verjamem v pravljice in srečne konce in si želim enakosti za vse, za tiste, ki imajo več in tiste, ki nimajo nič. Ker še vedno naivno verjamem, da bom s tem, s tem, ko vsaj enega osrečim dosegla to, da bo tudi on se potrudil osrečiti še nekoga…in upati, da bodo začele pozitivne vrednote nazaj prevladovati in bomo že enkrat izkoreninili vso sebičnost in predsodke do drugačnih in ponovno živeli v harmoniji, kjer sosed sosedu pomaga. Pa kaj če si s prodajo svojih izdelkov lahko privoščim le neko malenkost za otročka in nov pripomoček zame, svoj cilj sem dosegla, in ta je da naredim nekoga srečnega.
Vsa čustva sem zato tudi danes izlila v svoje delo in nastale je tale voščilnica. Verjetno je sedaj bolj jasno, zakaj je Tinina voščilnica Sreča tista, ki jo imam najraje. Ker ima tako enostavn a hkrati močno sporočilo, po sreči vsi hrepenimo, zato je lepo prosim tudi naprej delimo. Voščilnico prijavljam v Prva letošnja galerija Najlepšega para. Hvala Tina, ker nas razveseljuješ s svojimi izdelki, da lahko tudi ustvarjalke naprej delimo srečo.
 

11 komentarjev:

  1. V septembru sem po hudi bolezni izgubila očeta. Moja prva ustvarjalna ljubezen je šivanje... pa mi kar nekako ni steklo, imela sem odpor do vsega skupaj... me je pa pritegnilo papirčkanje... ustvarjanje, pri katerem sem se umirila, sprostila in pozabila na vse krutosti sveta... voščilnice, škatljice in podobne stvari... cela gora izdelkov, ki sem jih potem ob praznikih podarila naprej.
    Vse zahvale, pohvale in nasmehi so počasi vrnili tudi voljo do življenja in do ponovnega ustvarjanja z blagom.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. moje sožlje :( življenje res ni pravično :( smo pa lahko vesele, da se lahko na eno stvar oprimemo, da prebolimo žalost in gremo naprej

      Izbriši
  2. Hvala ti, da si delila vse te svoje misli in občutke.
    En velik objem ti pošiljam in ti želim veliko sončka za v naprej.

    OdgovoriIzbriši
  3. Draga Valentina, kar žalostna sem bila, ko sem prebirala tvoje besede ... Novo leto se je šele začelo in prinaša toliko možnosti za novo, lepo, drugačno, pravo, da se bo gotovo obrnilo na bolje tudi zate. Kar pogumno naprej in vse slabo puščaj za sabo, naj gre svojo pot. In ustvarjaj,še in še, ker je to res hrana za naše uboge, skromne dušice. Naj te pohvalim tudi jaz - voščilnica je čudovita in z veseljem se bom še oglasila pri tebi! Vse dobro ti želim! Barbara

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala. ja res je hrana za našo dušo. je naša opora in volja. jaz sem presrečna, da uživam v ustvarjanju, ker t je res ena velika tolažba za bolečine.

      Izbriši
  4. slučajno me je prvič zaneslo na tvoj blog in tole je na momente pravi šok, ko prebiram ...
    želim ti res dobro leto, slabo naj ostane v prejšnjem, tebi pa veliko sreče, poguma in vztrajnosti ... ustvarjanje je včasih res pravi balzam za težke dni. pa ta blogerski svet je ena sama pozitiva, vsaj po mojih izkušnjah, tako da mislim nate!

    OdgovoriIzbriši
  5. draga moja.......zelo lepo in iskreno si napisala to kar čutiš.ne morem si misliti kaj si preživjalako si izgubila otročička ker jaz te izkušnje nisem nikoli imela, jo je pa imela moja sestrica in vem kako udo je bilo meni...kaj šele njej. ampak ona vedno najde odhovor....VSAKA STVAR JE ZA NEKAJ DOBRA...za kaj???? nimam pojma ampak na koncu se res izkaže, da se je vse zgodilo z namenom.....z namenom sem se poročila, z namenom sem se od nasilnega moža ločila in sama spravila gor dva otroka, z namenom je moja Tina moj največji sonček in z namenom sem po vseh napačno izbranih moških našla pravega.....če se mi vse to ne bi zgodilo, ne bi bila zdaj taka kot sem. in tudi ti si z vsemi padci vsakič ko se pobereš močnejša in boljša oseba.....imaš zlatega moža in dva čudovita otročička...ti pa si en VELIK VELIK sonček in vesela sem da si vstopila v moje življenje....rada te imam !

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. dragica moja <3 a se ti ne zdi, da sem v prejšnjem letu že dovolj jokala....zdaj me pa spet v jk spravljaš <3 ti si tudi en tak krasen sonček in hvala življenju, ker naju je pripeljalo na isto pot, da sva se spoznali <3 radaaa rada mam <3

      Izbriši
  6. Draga Valentina...težko je kaj pametnega povedati ob takšni srčni objavi. Tako ali drugače vsi damo skozi `temna obdobja duše`...in mislim, da si svoj velik delež tega dala skozi lani. S takšnim razmišljanjem in vero v dobro, kot jo imaš...ne more biti drugače, kot, da se obrne na bolje. <3

    OdgovoriIzbriši